Evropski dan akcije proti kapitalizmu
31. marec 2012 | march31.net
Evropa in Evropska Unija sta v izrednem stanju. Kreditna in dolžniška kriza se zaostrujeta že mesece. Na vse bolj pogostih vrhovnih konferencah sprejemajo nujne ukrepe za sanacijo kapitalizma. Če gre verjeti politiki in medijem, nam v primeru neuspešnosti teh ukrepov grozijo propad, recesija in množična revščina. S pomočjo tovrstne retorike utrjujejo pot sprejemanju radikalnih reform, ki bodo, če se ne upremo, še nadaljnja desetletja oblikovale našo družbo in naša življenja. V času nastopa krize je bilo govora o tem, kako je kapitalizem potrebno le »držati na vajetih«. Zato naj bi tudi banke in korporacije nosile del bremena, ki so ga same pomagale ustvariti. Vendar pa smo priča ravno nasprotnemu: Evropska Unija, njene države članice in države pristopnice stopnjujejo »konkurenčnost«, ter stavijo na brutalne programe javnega varčevanja, da bi zavarovale »zaupanje« in zasebne dobičke. Ravno s tem pa reproducirajo uničujočo logiko kapitalizma, ki je drugo ime za krizo, nemoč in revščino, na drugi strani katere stoji zasebno bogastvo. Organizirajmo se za boljšo družbo!
Kriza ima sistem
Kapitalistična globalizacija preteklih desetletij je zaostrila tekmovalnost med zasebnimi korporacijami in nacionalnimi gospodarstvi. Vse vodilne industrijske države so lastne trge korenito deregulirale ter tudi vsem drugim vsilile taisti model. V interesu čim manj ovirane kapitalistične rasti so črtale socialno varnost, privatizirale javne dobrine, zmanjšale delavske pravice, ter okrepile družbeni nadzor. Toda celo v Evropi, na tej nemara sončni strani svetovnega kapitalizma, postajajo naša življenja iz leta v leto bolj negotova, socialne razlike pa se vse bolj poglabljajo. Na takoimenovanih »rastočih trgih« vlada nenehna družbena kriza: neusmiljeno izkoriščanje in razlaščanje krijejo oblasti – v imenu nacionalne rasti, ki pa služi zgolj privilegiranim. Neoliberalne transformacije preteklih desetletij so vse do vrelišča privedle tudi finančne trge. Vsi ti mehurčki, najsi bo to razcvet spletnih podjetij ali zlate jame nepremičninskih skladov in njihovih derivatov, so popokali en za drugim. Finančni mehurčki pokajo že leta, za vsakim vzponom sledi padec. Krivcev za to kljub mnogim nasprotnim trditvam ne gre iskati v domnevni požrešnosti in korupciji ozke elite. Kriva je vsakdanja profitna logika, ki smo ji, hočemo ali nočemo, podvrženi vsi. Prav zato je potrebno zamenjati sistem!
Zrušimo EU režim!
V letu 2011 se je evropska dolžniška in denarna kriza poglobila. Več evropskih držav je na robu bankrota, kar ogroža tudi evro kot skupno valuto. Populistične in površinske ocene pravijo, da je do tega prišlo zato, ker naj bi te države živele »nad svojimi zmožnostmi«. V resnici pa so se z zadolževanjem zgolj trudile spodbujati gospodarsko rast. Počele so to, kar počnejo vsi, le da so bile pri tem manj uspešne. Evropska centralna banka (ECB) in novoustanovljeni »rešilni fond« zdaj od vlad teh držav kot pogoj za finančno pomoč zahtevajo uvedbo novih varčevalnih ukrepov. Zaostrena evropska »meja zadolževanja« naj bi umirila stanje na trgih, seveda na račun delavcev, študentov in brezposelnih. Zasebni dobički na drugi strani ostajajo nedotaknjeni. Podobno se godi vzhodno- in južno evropskim državam, ki so s strani Evropske Unije in Mednarodnega denarnega sklada prisiljene k občutnemu zniževanju porabe in privatizacijskim programom. Vse to naj bi ščitilo konkurenčno ureditev Evropske Unije, ki pelje v obnovitev izkoriščevalskega sistema EU, ki se napaja s krizo in služi interesom njenih dominantnih gospodarstev. Nemška in francoska vlada sta, kljub nekaterim političnim razlikam, uspeli svoje interese uveljaviti skoraj brez nasprotovanj. Bili pa so množični in razširjeni protesti, seveda. Da bi presegli lastno politično nemoč, so po celotni Evropi vzniknile ljudske pobude od spodaj. Toda vse do sedaj niti masovne demonstracije niti splošne stavke niso dosegle veliko. Nacionalne zveze sindikatov v končni fazi podpirajo politiko lastne države, ter zahtevajo kvečjemu »socialne obliže«. Učinkovite transnacionalne delavske in sindikalistične solidarnosti praktično ni. Za spremembe bomo morali poskrbeti sami!
Lahko dosežemo več!
Evropska krizna politika je tako špekulativna, kot je kapitalizem že od nekdaj. Ostri varčevalni ukrepi ogrožajo ekonomsko stabilnost enako, kot jo ogroža z dolgom obremenjena rast. V kapitalizmu ni rešitev, je le permanentni krizni menedžment. Naj bi zato zapravljali naša življenja? Skrajni čas je, da se v skupni boj proti diktaturi trga organiziramo na ravni Evrope. Prvi korak v to smer je evropski dan akcije 31. marca 2012. Vzporedne demonstracije v mnogih evropskih državah so več kot le znak solidarnosti. Že sedaj so del vseevropskih diskusij, transnacionalnega povezovanja in sodelovanja. Vse emancipatorne iniciative vabimo k soustvarjanju tega procesa. Potrebno se je organizirati onkraj uradnih institucij, in biti pripravljeni vztrajati v boju. V različnih državah se kriza odraža na različne načine, a vsi imamo isti cilj: ne rešiti, kapitalizem hočemo premagati! Nasprotujemo politiki nacionalnih interesov in se upiramo nacionalni krizni ideologiji. Boj proti nenehni eroziji socialnih varnosti in pravic je pomemben, vendar moramo ciljati višje. Usodne spone kapitalizma in njegovih političnih institucij je potrebno zlomiti. Vseprisotna zahteva po »pravi demokraciji« je mogoča le brez kapitalizma!